+386 1 620 42 00 gjp@gjp.si

Poln avtobus s skoraj 60 potniki se je odpravil na šestdnevni izlet po nekdanjih republikah (danes samostojnih državah) bivše Jugoslavije, ki smo ji dodali še tako skrivnostno Albanijo.

Balkan 5  Balkan 7

 Nisem prepričana, ali je šlo za nostalgijo ali pa le za poskus uloviti še zadnje trenutke obstoja nekdanjega Balkana, ki dobesedno izginja pred našimi očmi. Že res, da so odhodi, posebej v času novoletnih praznikov, v Beograd – na balkansko žurko tako vsakdanji tudi med slovenskimi mladimi, je pa bistveno manj takih, ki se odločajo za obisk kakšnih manj znanih ali bolj oddaljenih krajev. Prav ta njihova odmaknjenost, neprepoznavnost, izvirnost so bile glavni razlog, da smo se odločili obiskati vse te novonastale državice sredi Balkanskega polotoka.

Še posebej je bila privlačna Albanija, ki sodi med najbolj nerazvite države Evrope. Država je bila desetletja popolnoma zaprta za tuje obiskovalce in prav zaradi tega je danes center zanimanja mnogih posameznikov in skupin. Hoteli smo obiskati še zadnje kotičke te gorate deželice v prav taki obliki, kot smo jo tudi srečali, saj so tuji kapital, izseljenci in notranji vlagatelji začeli z neverjetno hitrostjo spreminjati kulturno pokrajino nekdanje domovine Ilirov. Kmalu bo to samo še ena uniformirana država množičnega turizma ob Sredozemskem morju.

Prvi dan smo se pridno vozili po nekdanji zgodovinski cesti socializma imenovani Bratstvo in enotnost, da smo prispeli do Srbije. Za mlade popotnike drugih in tretjih letnikov je bila najbolj strašljiva in tudi najbolj zanimiva nenehna menjava držav, prestopanje meja in dokazovanje lastne identitete z dokumenti. Verjeli ali ne, smo na naši 2.500 km dolgi poti morali štirinajstkrat pokazati osebno izkaznico ali potni list. Vsaka država ima svoj sistem, vsak mejni prehod ima svoje navade pregledovanja. Tako smo enkrat morali sedeti na svojim mestih in malone držati v zobeh svoje dokumente. Prav vsako osebo je carinik pogledal v obraz in pobral dokazilo, brez katerega ne bi mogli nadaljevati svoje poti. Drugič je predstavnik oblasti samo naročil, da poberemo vse na kupček in odnesemo do njihove hišice. Tretjič so nam le pomahali, da gremo (to se je zgodilo le takrat, ko smo prečkali meje med državami Evropske unije). Četrtič so nam vsako listino preslikali in tudi kakšno pozabili vrniti. Še sreča, da smo to pravočasno ugotovili. Vsekakor nam niti za sekundo ni bil dolgčas.

Drugi dan smo zapustili Srbijo pri Vranju in že smo bili v Makedoniji. Vreme nam je služilo. Če je slučajno lilo kot iz škafa, se je to zgodilo, ko smo se vozili. Tisti hip, ko smo sestopili iz avtobusa, je zasijalo sonce in smo si srečni in zadovoljni ogledovali lepote Skopja.

Tretji dan smo upali, da nas bo Ohridsko jezero premamilo, da se namočimo v čisti vodi, ampak se to ni zgodilo. Voda je bila še vedno preveč mrzla in tudi najbolj pogumni fantje niso tvegali. Zato pa smo z veseljem raziskovali stare kotičke turističnega bisera Makedonij. Uživali smo v starodavnem naselju mostiščarjev, občudovali lepote Biljaninih izvirov ob Sv. Naumu in poskusili zdravilno vodo, ki nam je zagotavljala, da se bomo vsi pomladili. Ne vem, če bi bili starši srečni, da namesto najstnikov domov pripeljemo kopico otrok iz vrtca. Na srečo je »voda mladosti« le turistična atrakcija.

Četrti dan smo že bili v Albaniji. Na eni strani smo videli najbolj revna naselja, zarjavele železniške tire in vagone, porušene mostove in zapuščene tovarne, ko pa smo glavo obrnili, smo osupli nad tem, da je to verjetno edina država v Evropi, v kateri cveti gradbeništvo, kjer se na vsakem vogalu nekaj gradi, vsak drugi objekt je nov in ljudje so srečni. Bali smo se, da se ne bomo uspeli sporazumevati, pa je bil strah odveč. Malo smo poskusili z angleščino, še več z italijanščino, vsekakor pa je govorica z rokami bila najbolj učinkovita.

Poleg številnih mejnih prehodov nam je precejšen problem predstavljal tudi denar, saj smo morali nenehno menjavati domače valute. Iz evra smo prišli na kune, iz lip na srbske dinarje, pa na makedonske denarje, na albanski lev, pa spet na evro, na bosanske konvertibilne marke, pa spet na kune, da bi dokončno lahko spet plačevali v evrih, ko smo pri Jelšanah prestopili na domača tla. Prepričana sem, da bo kdo od popotnikov enkrat postal bankir, saj so to zahtevno nalogo z lahkoto opravljali.

Peti dan smo se le končno kopali v čistem in modrem Jadranskem morju. Da ne bo zablode: kopali smo se tudi v Albaniji, le da morje tam ni bilo ne lepo in ne modro, nikakor pa ne čisto. Kljub temu so dijaki tam najbolj uživali.

V Črni gori pa nas je čakalo naše morje, tako, kot ga mi poznamo: toplo in čisto, z vonjem po borovcih in jodu – in privoščili smo si daljši postanek in poležavanje. To smo ponovili tudi zadnji dan v srednji Dalmaciji.

Naenkrat smo se počutili skoraj kot doma. Jezik več ni bil problem, gostitelji so bili zelo ustrežljivi in prijazni in lahko smo se tudi sprostili. Hotel v Neumu nas je očaral s kvaliteto, z razgledom in odlično hrano.

Zadnji dan je vedno poseben. Zavedali smo se, da bomo naslednjo noč spali že doma v svojih posteljah, da se pot počasi končuje, nove vezi, ki so se na poti stkale, bodo ohlapnejše, eni bodo veseli, eni malo žalostni, a gotovo bo ostal spomin na eno lepo in prijetno druženje.

Tako je bilo tudi tokrat. Zaužili smo še zadnje tople žarke zahajajočega sonca ob morju, pripravili telefone, da smo veselo poklicali domače in jim sporočili, da bomo čez nekaj minut že na postajališču Dolgi most, od koder smo pred šestimi dnevi tudi odrinili. Bilo je lepo in nepozabno.

Hvala vsem udeležencem, vsem spremljevalcem in našemu enkratnemu vozniku.

Dr. Terezija Kürbus, prof. geog.

 Balkan 4  Balkan 3

Balkan 6 Balkan 1 Balkan 8