S sošolko Laro Piškur iz 4. G sva se 16. novembra udeležili Nacionalne konference strukturiranega dialoga v organizaciji Mreže MaMa. Prva stvar, ki me je presenetila, je bilo dejstvo, da ta organizacija sploh obstaja. Da obstajajo skupine ljudi, ki jim ni vseeno, kako in če sploh se mladi vključujemo v politiko in s tem v gradnjo naše družbe. Naslednje presenečenje je bilo, koliko mladih se je tega dogodka udeležilo. Mladih iz cele Slovenije, ki jim ni vseeno. Ki jim ni vseeno za nestabilne možnosti zaposlitve, za pravice mladih gluhih in naglušnih, za LGBT osebe, za vse, kar trenutno ali v prihodnosti lahko vpliva tudi nanje.
Predstavljenih je bilo nekaj projektov, ki so jih mladi s pomočjo različnih organizacij izvedli v zadnjem času. Vsi so bili dobro izpeljani projekti, s katerimi nameravajo nadaljevati tudi v prihodnosti. Ugotovili smo, da vse skrbi pasivnost naše generacije, ki ji sicer morda ni vseeno, a ne dovolj, da bi glede česa kaj storili. Tudi kasneje, ko smo zastavljali vprašanja predsedniku vlade, je to prišlo na dan. A dejstvo je, da te nihče ne more prisiliti v aktivno državljanstvo. Vsak izmed nas mora sam začutiti, da je nekaj pomembno, da se je vredno boriti za pravico.
V pogovoru s predsednikom vlade so bile večinoma na tapeti teme, ki sem jih že prej omenila. Težko rečem, da je bil dialog vrhunsko izpeljan, delno tudi zaradi tehničnih težav. A čeprav morda nismo dobili jasnih odgovorov o naši prihodnosti, zakonodaji ali možnostih, smo dobili vpogled v svoje vrste. V našo generacijo oziroma nekaj nas tistih, ki smo se tam zbrali. Naša generacija se ne ozira več le po visokih zaslužkih in glamuroznem življenju, temveč se vrača k osnovam. Na predavanju dr. Metke Kuhar s FDV smo že statistično videli, kar pravzaprav že vemo. Mladim so najpomembnejše vrednote, ki se tičejo medosebnega kontakta in solidarnosti: prijateljstvo in družina, ljubezen, občutek varnosti. Nekje na dnu lestvice se skriva denar. V teh časih, ko se poudarjata individualnost in tekmovanje, iščemo prav to, za kar je najmanj poskrbljeno.
Zato me begajo izjave, da mladi sploh ne vemo, kaj bi s sabo. Mi vemo, kakšen svet hočemo. Potrebujemo le sled na pot, po kateri do njega pridemo. In če nam ni vseeno in glede tega še kaj storimo, potem nas je dovolj, da nam uspe.
Katja Savodnik, 4. G
