7. februarja 2019 dopoldne se nas je 22 dijakov Gimnazije Jožeta Plečnika Ljubljana zbralo na parkirišču Dolgi most; poslovili smo se od staršev, še zadnjič ovili jakno okoli sebe zaradi nizkih temperatur. Tako se je pričela naša enotedenska izmenjava z IES Alhakén II, srednjo šolo iz Kordove, mesta v pokrajini Andaluzija na jugu Španije. Iz Bologne smo leteli v poznih večernih urah ter prispeli na letališče v Málagi ob pol enih ponoči, od koder je sledila dvourna vožnja do šole, pred katero so nas že čakali naši španski prijatelji ter njihovi starši. Vsi smo bili prijetno presenečeni, ko smo izvedeli, da večina učencev živi v neposredni bližini šole; nekateri so šolo lahko videli iz balkona, spet drugi so jo imeli takoj za ovinkom. Začelo nas je skrbeti, kako se bodo Španci navadili na naše zgodnje vstajanje ter dolge vožnje do šole, ko bodo Slovenijo obiskali v zadnjem tednu marca.
Velika prednost je bila zagotovo poznejša ura začetka pouka, saj se pri njih šola začne pol ure kasneje; skupaj z manjšimi razdaljami do šole smo vsi lahko nadoknadili ure spanca ter se naslednji dan odpravili v šolo, kjer smo spoznali še preostale učitelje ter se namučili z razumevanjem njihove hitre ter pošteno naglašene španščine. Sledil je kratek ogled Kordove, kjer smo se tako rekoč zopet vrnili nekaj sto let nazaj, ko smo obiskali mošejo in katedralo z imenom La Mezquita. Stavba se je nahajala v bližini šole, okoli nje pa bari in restavracije. Najbolj so nas očarali vitraji na stenah ter kako se je svetloba v času poldneva odbijala na stebre ter jih porisala z mavrico barv. Po krajši pavzi za kosilo smo nadaljevali z zgodovinskim ogledom mesta, obiskali tudi rimske ostanke, ki se danes nahajajo v parkirni hiši ter nato končali ogled za tisti dan. Večina se nas je odpravila v bar nedaleč od šole, kjer smo skoraj vsak večer igrali bilijard ter pikado.
V soboto smo imeli načrtovan ponovni izlet v preteklost skupaj s starši, ko smo obiskali več kot 1000 let stare ostanke arabskega mesta po imenu Medina Azahara. Najprej smo si ogledali video posnetke z rekonstrukcijami, kako naj bi mesto zgledalo, ter se sprehodili po muzeju ostankov, nato pa se s avtobusom zapeljali malo višje po hribu ter stopili v sredino mesta, ki smo ga še nedolgo nazaj gledali samo na projekciji. Predvsem nas je osupnila zelena narava vse povsod okoli mesta ter rekonstrukcija ulic in palač, kjer so prebivali kalifi. Težko si je bilo predstavljati, da je od enkrat tako uspešnega političnega in trgovskega mesta ostalo samo še 10 odstotkov ostankov.
Popoldne so nam profesorji dali prosto, kar so mnogi izkoristili za dodatno raziskovanje mesta ali druženje s prijatelji, zvečer pa so nam Španci pripravili zabavo nedaleč od šole, kjer smo plesali do zgodnjih jutranjih ur.
Nedelja je bila namenjena predvsem počitku po zabavi ter druženju z družino, kjer so nekateri obiskali grad Almódovar nedaleč stran od Kordove, preostali pa so se gibali v okolici mesta in obiskali dva tisoč let star most, zgrajen v času Rimljanov.
V ponedeljek je sledil izlet v Granado, mesto oddaljeno dve uri vožnje z avtobusom. Tam smo si ogledali palačo po imenu Alhambra, ki je sprva služila kot arabska trdnjava, preden so jo razširili v palačo, kjer so prebivali plemiči. Ogled je bil voden, dodatne informacije pa so nam ponujali tudi naši slovenski profesorji in španski, če si bil dovolj pogumen in si hotel preizkusiti svoje razumevanje španskega jezika. Po končanem ogledu so nam profesorji pustili, da smo šli po svoje, in naslednji dve uri nas je večina uživala pod toplim soncem, ki ga danes v mrzli Sloveniji nedvomno pogrešamo.
V torek smo se spet vrnili nazaj v šolske klopi, kjer smo z našimi španskimi vrstniki obiskali dve uri tipičnega španskega pouka; zame je bila to ena ura vaj biologije, kjer smo secirali prašičje srce ter sproščena ura, kjer učenci 60 minut samo debatirajo. Nato je sledil obisk univerze Loyola, kjer smo si ogledali zgradbo ter se poučili o naših možnostih študija v tujini. Pozneje smo si ogledali še palačo in trdnjavo Alcázar de los Reyes Cristianos, katere nastanek sega v rimski čas. Svoj pečat pa so ji dali tudi Arabci.
Zadnji dan smo preživeli v duhu druženja in obujanja spominov. Dobro polovico dopoldneva smo preživeli v šoli, kjer smo skupaj zbrali vse slike in videe, ki smo jih naredili v preteklem tednu ter jih sestavili v montažo, ki smo jo na koncu pokazali staršem. Prav tako smo obiskali konjušnico, kjer so nas podučili o različnih vrstah sedel, ogledali pa smo si tudi predstavo konjev ter njihovih jahačev. Ko smo se vrnili nazaj v šolo, smo imeli zaključno kosilo s starši. V duhu rojstnega dneva ene naših dijakinj, Gaje Puc, so nas Španci pozneje peljali na travnik nedaleč od centra mesta, kjer smo imeli še zadnje skupno druženje, Gaja pa se je imela priložnost posladkati s torto brez vilic, saj se jih ni nihče spomnil kupiti 😉
Na dan odhoda je bila največja težava odvleči slovenske dijake stran od svojih španskih parov ter njihovih družin, obe slovenski profesorici pa sta bili deležni kar nekaj grdih pogledov, ker sta nas hoteli odpeljati nazaj v Slovenijo. Ni mi potrebno poudariti, da jima je to na koncu (na žalost) uspelo, veliko nas pa že vztrajno dela načrte, kako bomo Kordovo znova obiskali takoj, ko bo čas. Z lepimi spomini v mislih smo se odpravili proti letališču v Sevilli, kjer smo se ustavili še v samem mestu ter si privoščili še eno rojstnodnevno tortico ter malce skakanja po mehurčkih.
Ko smo na koncu le pristali v Bologni, smo precejšen del vožnje nazaj do Dolgega mostu prespali, zadnje pol ure pa prepričevali tako voznika kot tudi profesorici, naj obrnejo avtobus. Pripravljeni smo ga bilo celo počistiti ter spati na neudobnih sedežih, če se le vrnemo nazaj v Španijo na tople temperature. Naša moledovanja ter prošnje so naleteli na gluha ušesa, se pa že vsi zelo veselimo obiska Špancev čez dva tedna.
Ana Sušin, 2. B