+386 1 620 42 00 gjp@gjp.si

Večino dejavnosti za evropski dan jezikov (EDJ) 2020 smo izvedli v petek, 25. 9. 2020, posamezne ure jezika pa dan prej ali v naslednjem tednu. Dejavnosti v sklopu rednega pouka (brez menjavanja urnika)  je izvedlo 10 profesoric slovenščine in tujih jezikov. Izvedenih je bilo cca 25 ur pouka, vključenih je bilo približno 550 dijakov.

Osrednja tema EDJ je bila jezikovna identiteta, ki je večplastna in ni ena sama, ugotavljanje dejstva, da posameznik ne obvlada le zbornega in pogovornega jezika, pač pa tudi narečnega in še mnoge druge, da se poleg govora prepletajo tudi kulture, da je vse to mešanje naravno in normalno in da je tudi zato identiteta vsakega posameznika raznolika. Osredotočili smo se na opazovanje prepletanja, mešanja jezikov/narečij ob slovenski državni meji. Pri pouku tistih tujih jezikov, ki ne mejijo na Slovenijo, pa so dijaki spoznavali narečja (Francija: bretonsko) ali mešanje dveh jezikov (spanglish) oz. sposojenke, tujke (nemške v slovenščini), vključili smo tudi dijake, katerih prvi jezik ni slovenski, in ti so predstavljali svoje materinščine, jih primerjali s slovenščino ter z jeziki, ki se poučujejo v posameznih razredih.

Zato smo letošnji EDJ  poimenovali: »Sticky med jeziki«

Uporabili smo metodo opazovanja (tudi introspekcije),  analize,  diskusije.

Vir so bili bodisi dijaki sami, ki so predstavljali primere iz svojih izkušenj; profesorice, ki poznajo obmejni govor in so ga predstavile ali pa uporabile gradivo dokumentarne oddaje RTV SLO »Slovenska narečja« ; zoom – srečanje z dijaki iz gimnazij ob meji (Gorica, Nova Gorica); pesmi/popevke z obmejnega področja (npr. Iztok Mlakar), narečna besedila, odlomki iz TV filma; v nekaterih primerih  smo uporabili tudi vire ECML.

Izvedbe so bile raznolike, glede na zmožnosti, okoliščine, oddelek.

V oddelkih, ki so si ogledali dokumentarno oddajo o slovenskih narečjih ob meji, so s profesoricami slovenščine analizirali jezikovne in kulturne značilnosti, profesorice in dijaki so navajali še dodatne primere iz svojih izkušenj (sorodniki, stari starši, prijatelj …). Po ogledu so bile diskusije sproščene in sproščujoče.

Kajkavščino so spoznavali preko odlomka TV serije Gruntovčani, pri čimer so bili prepričani, da gre za slovenščino (še celo dijakinja, ki se je pred kratkim priselila iz Dalmacije, ni vedela, da gre za hrvaško narečje). Sledil je pogovor o narečjih, interferencah med jeziki. Nazadnje so dijaki, ki odraščajo v dvojezičnih družinah, delili svojo izkušnjo dvojezičnosti s sošolci.

V oddelkih, ki se učijo italijansko, so poslušali narečno glasbo in brali besedila (popevk),  ugotavljali katere besede niso slovenskega izvora in spoznavali njihov pomen, izvor.  (Primer:  pesmi/besedila Iztoka Mlakarja z italijanskimi, furlanskimi, tudi nemškimi, izrazi). Poleg tujih izrazov so komentirali tudi narečne posebnosti (izgovorjavo). Sledil je pogovor o prepletanju jezikov, besedišča, jezikovnih in kulturnih značilnosti – na osnovi izkušenj dijakov.

V oddelkih, ki so poslušali  besedila istrskega narečja oz. jezikov, je profesorica, ki ta narečja obvlada, predstavila elemente istrskega narečja (s power point predstavitvijo) in dijakinja, s sorodstvom iz Slovenske Istre, je predstavila kratko besedilo, ki ga je sama pripravila. Iz predstavljenih besedil so dijaki ugotavljali pomen (s prevajanjem), analizirali izvor določenih besed (hrvaško, istrsko, italijansko …) ter odkrivali prepletanje več govoric.  Profesorica je predstavila osnove čakavščine in predstavila izjemno kompleksnost in jezikovno raznolikost Istre ter zgodovinski in kulturni kontekst. Ker je profesorica tudi anglistka, je dijake pozvala, da so poiskali angleške ustreznice z isto osnovo.

Oddelek dijakov, ki se je skupinsko – frontalno povezal po zoom aplikaciji z oddelkom iz Gimnazije s slovenskim učnim jezikom iz Gorice, je poleg opazovanja jezika zamejskih dijakov in njihovega vpletanja narečij, slovenščine in italijanščine, spoznaval še drugačnost govorcev/sogovorcev in zamejske kulture, primerjali so slovensko in italijansko/zamejsko šolstvo, preživljanje prostega časa … Dijaki so se pred in po srečanju pogovarjali s prof. slovenščine, zgodovine in italijanščine o zgodovini tega območja, o mejah in avtohtonih manjšinah, zamejski dijaki pa so se s svojo profesorico pripravljali tako, da so sami skušali analizirati svoj govor/jezike, ki so ga predstavljali našim dijakom.  Srečanje je bilo doživeto, intenzivno in je pustilo pomemben pečat v šolskem življenju dijakov, saj je bilo nekaj izjemnega.

Druga zoom povezava z dijaki iz novogoriške gimnazije je bila za razliko od prejšnje bolj individualno zastavljena: dvojice dijakov so posebej  komunicirale s sovrstniki. Pogovarjali so se predvsem o svojih interesih, o značilnostih življenja ob meji in ugotovili med drugim, da Novogoričani nimajo dosti stikov s sosedi iz italijanske Gorice, čeprav živijo tik ob meji … Po koncu zoom-srečanja so dijaki poročali o jezikovnih opažanjih, da so celo morali pogledati v slovarje, google in se posebej pozanimati, kaj so pomenile nekatere besede, ki so jih njihovi vrstniki iz Nove Gorice uporabljali v pogovoru. Tudi v tem primeru so se dijaki novogoriške gimnazije s profesorico slovenščine že prej pripravljali na srečanje tako, da so analizirali svojo vsakdanjo govorico, narečje, in katere italijanske izraze uporabljajo v različnih govornih položajih. Nekateri dijaki so tudi po tem dnevu ohranili stike.

Za srečanje po zoomu smo se odločili zato, da bi naši dijaki »v živo«, neposredno delovali kot pravi opazovalec, proučevalec nekega jezikovnega pojava in kulturne stvarnosti in hkrati zato, da poudarimo pomen neposrednega stika med nami, zlasti vrednost in vrednoto spoznavanja drugega med mladimi.

Pri pouku nemščine so se z delom po skupinah osredotočili na nemške izposojenke in slovenske popačenke: iz predstavljenega nabora (plakat Goethe Institut) so jih razporedili v 3 skupine (besede, ki jih uporabljam, nikoli ne uporabljam, jih uporabljajo moji (stari)starši). Dejavnost so izvedli z aplikacijo “Answergarden”. 

Pri pouku francoščine so spoznavali jezikovno raznolikost na področju Francije, ozavestili dejstvo, da je na območju Francije edini priznani uradni jezik francoščina in da ostalim jezikom – bodisi manjšinskim (obmejnim) ali regionalnim ta status ni priznan, kar je drugače od situacije v Sloveniji. Pestri jezikovni raznolikosti navkljub Francija regionalnim jezikom ne pripisuje enake vrednosti in tudi v šolskem sistemu nimajo uradnega statusa, čeprav znotraj teh jezikovnih skupnosti za to obstajata zanimanje in želja po ohranjanju jezikovnega bogastva. Nekatere skupine staršev tako v Franciji same financirajo dvojezične šole, kjer se lahko učenci izobražujejo v jeziku in kulturi njihovih prednikov. Na osnovi jezikovnega zemljevida (tudi učni list), ki prikazuje jezikovno razdrobljenost Francije, smo vzpodbudili razmislek in zavedanje o tem, da je uradni jezik neke države s konvencijo določen sistem za lažje sporazumevanje med prebivalci (podobno vlogo danes med različnimi narodi prevzema angleščina), ki lahko zabriše ne samo jezikovne, ampak tudi kulturne značilnosti določenega področja.

Tuja učiteljica za francoščino prihaja iz Bretanije; predstavila je nekaj skladenjskih značilnosti bretonščine, ki so jih dijaki primerjali s francoščino in s slovenščino ter nekaj osnovnih besed (števila, deli telesa, pozdravljanje). Na podlagi pisanega in slišanega so dijaki ugotovili, da bretonščina pripada drugi jezikovni družini – keltski –, ki izvira iz območja Velike Britanije in da med francoščino in bretonščino pravzaprav ni na zunaj opaznih tesnejših stikov, kar je morda še razlog več za spodbujanje razmišljanja, da je jezik več kot le znakovni sistem. Je zrcalo človeške kulture v najširšem pomenu kot obdelovanja polja človeškega mišljenja in življenja.

Pri pouku španščine so dijaki v dveh oddelkih razmišljali o mešanju dveh sosedskih jezikov, španščine in angleščine, ki se zlijeta v jezik, poimenovan spanglish.  Zanimalo nas je, kako se jezika mešata, kdo spanglish uporablja, kje je razširjen, kakšne so njegove značilnosti ter zakaj je prišlo do mešanja obeh jezikov. Spoznali so nekaj povedi ter jih prevedli v knjižno španščino. Zatem so dijaki poslušali kratek odlomek Martina Krpana v slengovski slongleščini z naslovom En pis Martina Krpana. Na koncu so razmišljali o mešanju jezikov po svetu, v Sloveniji ter ob slovenski državni meji. Dijaki so izrazili svoje mnenje o posledicah mešanja jezikov (o prednostih in slabostih).

Poročilo pripravila Pia Lešnik, koordinatorica Ješt na GJP Ljubljana