+386 1 620 42 00 gjp@gjp.si

Dijaki tretjih letnikov, ki se učijo italijanščino, so preživeli izjemno zanimiv teden na mednarodni izmenjavi v Milanu, kjer so jih gostili italijanski dijaki gimnazije Alessandro Volta.

Milano 1BMilano 2B

 

Kako je lepa in topla naša šola, kako razkošno opremljena! Vsega tega se nismo zavedali, dokler z dijaki 3. c in 3. f nismo videli, v kakšno šolo hodijo naši prijatelji v Italiji, na gimnaziji Alessandro Volta, ki je ena bolj znanih gimnazij v Milanu. Poleg tega imajo pouk tudi ob sobotah in ure trajajo polno uro in edini odmor, ki ga imajo med osmo zjutraj in eno uro popoldan, traja 10 minut! Šuba je krasna, smo se zavedli, ko smo se prejšnji teden v okviru mednarodne izmenjave vsako jutro odpravili v milansko gimnazijo. No, marsikaj pa se nam je tudi tam zdelo zelo pozitivnega, na primer odnosi med dijaki in učitelji so se nam zdeli zelo prijazni, vzdušje v razredu umirjeno in delavno Res pa je, da se nam te ure, ko smo bili na obisku mi (in teh ur pouka je bilo kar 17), niso zdele zelo intenzivne in prav nič stresne. Ob jemanju nove snovi ali utrjevanju prejšnje se veliko pogovarjajo in si v miru pojasnjujejo, sprašujejo ter zelo potrpežljivo razpravljajo. Mnogi naši dijaki so si zaželeli takšnega pouka tudi na naši šoli. Prav nič tistega nestrpnega in kaotičnega govorjenja nismo zaznali, kot se govori o Italijanih, češ da govorijo glasno in eden čez drugega. Veliko stereotipov je izpuhtelo, ko smo videli, kakšen je v resnici vsakdanjik milanskega gimnazijca. Še eden takih predsodkov je padel: naši milanski partnerji dobro govorijo angleško, prav tako njihovi učitelji in nekateri so prav zaradi nas celo v angleščini pripravili pouk fizike, matematike, italijanščine, kar je bilo našim dijakom, čeprav se učijo italijansko, še posebno všeč, ker so bolje razumeli. Prijetno presenečeni pa smo bili tudi nad tem, koliko so naši dijaki razumeli razlago pri pouku, tudi ko je bilo vse v italijanščini.

 

Nismo pa ves čas preživeli le v šoli pri rednem pouku, pravzaprav smo se prvi dan spoznavali skozi gibalne gledališke delavnice. Čeprav so se dijaki že prej malce sramežljivo spoznavali po elektronski pošti in na facebooku, kjer so si ustvarili svojo skupino, smo potrebovali dejavnost, s katero bi prebili led v našem sporazumevanju. Nekaterim našim dijakom se je vse skupaj zdelo malce čudno, opazili pa smo, da so milanski vrstniki zelo ustvarjalni in dejavni, kar je še nas potegnilo v zanimiv vrtinec ustvarjanja. To so pokazali tudi, ko so nam na poseben, duhovit in ustvarjalen način predstavili najpomembnejši in najslavnejši italijanski roman Zaročenca, pisatelja Alessandra Manzonija, ki se dogaja tudi v Milanu v 17. stoletju, ko so tudi zaigrali nekaj odlomkov iz romana, da so nam popestrili razlago.

Popoldnevi so bili namenjeni spoznavanju znamenitosti: galerije umetnosti 20. stoletja (Museo del ‘900, razstave Leonarda da Vincija, nekaterih najpomembnejših in zanimivih cerkva (Duomo, Sant’Ambrogio, ki je zavetnik mesta Milana, Santa Maria delle Grazie, v kateri je slavna Leonardova Zadnja večerja, gradovi …), en dan pa smo se skupaj odpeljali v manjše mesto Parma, kjer smo si med drugim ogledali eno najstarejših gledališč, ki so ga zgradili za to, da bi v njem pripravili pravcati spektakel ob poročnem slavju – a ker se jim je mudilo, so ga izdelali v lesu in to mu še danes, poleg velikosti, daje poseben čar.

Zgodnje večere so dijaki najraje preživljali v središču Milana, kjer so vabile prekrasne trgovine in znani lokali. Ker pa milanski dijaki niso vajeni tovrstnega preživljanja prostega časa in zabav med tednom, smo morali priznati, da so veliko bolj umirjeni, kot so naši dijaki pričakovali pred izmenjavo. Šele zadnji večer so se ob skupnem druženju v pizzeriji bolj sprostili, zbližali in želeli bi si, da bi se takšno prijateljsko vzdušje še dolgo nadaljevalo.

Teden na izmenjavi z milanskimi dijaki in učitelji je bil izjemno pester in naporen, saj smo se naučili in spoznali ogromno stvari: o načinu življenja mladih in družin v severni Italiji, o šolskem življenju, o odnosu do šole, o zgodovinskih in kulturnih znamenitostih, o književnosti in zgodovini, o hrani, o jeziku . Ker pa so dijaki ves čas bili v stiku z italijanskimi vrstniki in njihovimi družinami, pri katerih so bivali, so se marsikaj naučili tudi o njihovih vrednotah, v teh tesnih medosebnih stikih, pa se veliko naučimo tudi o samem sebi in o svoji kulturi.

Petkovo dopoldne na tej naši partnerski naravoslovni gimnaziji A. Volta je bilo v znamenju latinščine. Povabljeni strokovnjaki s fakultete so z učitelji in učenci razglabljali o pomenu latinščine v sodobni gimnaziji in predvsem, kako pouk posodobiti in približati mladim. Pri tem je sodeloval tudi slovenski predavatelj, dr. Marinčič s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je predstavil stanje v poučevanju latinščine v Sloveniji. Gostitelji so pripravil posebno presenečenje, saj je eden od dijakov pripravil okusno torto in jo okrasil z barvami slovenske zastave in napisom HVALA.

Naše dijake so v milanski gimnaziji pohvalili, ker so se lepo vedli, in kadar jim je jezikovno znanje dopuščalo, tudi znali sodelovati in povedati marsikakšen odgovor na učiteljeva vprašanja, veseli so jih bili tudi ‘njihovi milanski starši’, ker so se izkazali kot zelo lepo vzgojeni mladi, zato smo veseli in ponosni, da smo v Milanu pustili dober vtis. Vtisov, znanja in izkušenj smo dobili ogromno, zato smo se v nedeljo po enem tednu prijetno utrujeni vrnili v Ljubljano.

Zadnji teden v marcu bomo mi gostili dijake iz Milana, ki bodo bivali pri naših družinah in jim bomo predstavili naš način življenja, kako je v šoli, doma, kako preživljajo mladi pri nas prosti čas in kako se zabavajo mladi pri nas. Čeprav smo ugotovili, da skoraj vsi že poznajo Slovenijo in da je marsikdo od teh Italijanov že bil v Sloveniji, nad katero so vsi po vrsti navdušeni, jim bomo predstavili tudi naravne in zgodovinske ter kulturne posebnosti, na katere smo lahko ponosni. In upamo, da se bodo stkale vezi, ki nas bodo povezovale še dolgo let.

Pia Lešnik Bučar, prof. italijanščine