Pa je tu, naša dolgo pričakovana izmenjava. Dolgo smo čakali na ta četrtek. In kot bi mignil je bil tu. Ljubljana – Benetke. Napetost je rastla, let Benetke – Malaga. Nestrpnost se je večala. Na letališču v Malagi sta nas čakala mentorja Paco in Antonio. Skupaj smo se odpeljali do Kordove. Ko sta profesorja dejala, da se bližamo šoli, je bila naša napetost na vrhuncu. Tudi strah je bil prisoten, seveda. (V Kordovo smo prišli okoli druge ure zjutraj). Skozi šipe avtobusa smo zagledali naše Špance in njihove starše. Že tukaj si lahko dobil prvi vtis o njih. Videl si, da so zelo prijetni in odprti. Tukaj te vzamejo za svojega.
Naslednji dan smo imeli zbor pred šolo že ob pol devetih, brez usmiljenja. Sprejeli so nas tudi v šoli, nato pa smo vsi skupaj odšli na zajtrk v bližnji bar. Tu smo se mnogi prvič srečali z okusom pravega španskega pršuta. Z eno besedo »božanski«! Sledil je ogled velike mošeje. Park pred mošejo je bil čudovit. Po ogledu smo odšli na kosilo na bližnji trg, imenovan Plaza corredera. Sledil je sprehod po starem mestnem jedru. Že prvi prosti večer so nam Španci pokazali svoje večerno življenje. Vzeli smo si ga »na izi«, peljali so nas v bar, kjer smo igrali biljard, nekateri so odšli tudi v park.
Naslednji dan smo skupaj s starši dijakov gostiteljev odšli na ogled ostankov nekoč mogočnega utrjenega palačnega mesta Medina Azahara. Po ogledu smo imeli prosto. Zvečer je sledila tista prava » fiesta«. Podrobnosti bomo zadržali zase.
V nedeljo je bil seveda dan z družino. Nekateri smo spali, nekatere pa je družina odpeljala na izlet. V ponedeljek je sledil obisk rednega pouka, le dve uri. Ure trajajo po 60 minut in njihov način dela je čisto drugačen. Potem smo obiskali univerzo Loyala, ki deluje na podoben princip kot naša, ima pa tudi povezavo z našo Univerzo v Ljubljani.
V ponedeljek smo si ogledali rimski del Kordove. V torek je sledila ekskurzija v Granado. Najbolj smo se veselili obiska Alhambre in se želeli prepričati, ali je res tako lepa kot na sliki, in povem vam, da je še lepša. Res je čudovita. V Kordovo smo se vrnili pozno zvečer. A vseeno smo večer izkoristili in se družili, saj smo se zavedali, da se bliža konec naše izmenjave.
Naslednji dan smo v šoli oblikovali plakate in zbirali slike za video. Obiskali smo tudi Arheološki muzej, kjer smo si ogledali še preostanek rimskih ostankov v Kordovi. Na kosilo smo se vrnili v šolo, kjer so nam starši Špancev pripravili tradicionalne jedi. Jedli smo paello in se sladkali z najrazličnejšimi sladicami. Seveda smo tudi zadnji večer maksimalno izkoristili, večina se nas je zbrala v baru. Nekateri so vztrajali tudi do zgodnjih jutranjih ur.
Vsaka lepe stvar se enkrat konča pravijo in tako je tudi naša izmenjava prišla do konca. Skupaj smo čakali na avtobus in oči so nam postajale vse bolj solzne. Čeprav smo vedeli, da se bomo kmalu spet srečali. Nato je prispel naš avtobus. Še zadnjič smo se objeli in odpeljali. Še zdaj vidim Špance, kako objokani tečejo za avtobusom v upanju, da dva meseca hitro mineta. Mi pa smo krenili proti Sevilji. Od tam je sledil let proti Bologni. Vsi izčrpani od dolge vožnje smo se vrnili v Ljubljano.
Menim, da je bila izmenjava ena čudovita življenjska izkušnja. Naučili smo se veliko: sprejeti druge, se jim prilagoditi in spoznati njihovo kulturo. Seveda se tu in tam najde kakšna slaba stvar, a vseeno nam bo Španija prav zagotovo ostala v lepem spominu.
Rada bi se zahvalila tudi profesoricama Urši Vukadinovič Kastelic in Barbari Klemenčič, ki sta nas prenašali in nas tolažili, pa čeprav nam ni bilo nič hudega.
Mislim, da je bilo za nas prav lepo poskrbljeno, še posebej kar se tiče hrane. Domov smo se vrnili vsaj kakšen kilogram težji. Hvala tudi vsem sošolcem, ki so pripomogli k temu, da je bila ta naša izkušnja še toliko boljša.
Eva Guček, 2. E
