23. avgusta 2016 se je 43 bodočih maturantov odpravilo na osemdnevni maturantski izlet pod vodstvom dr. Terezije Kürbus in v spremstvu prof. Maje Zupe.
Priprava na tako zahtevno potovanje traja celo leto.
Dijaki so imeli možnost izbirati med dvema ponudbama: Bolgarija ali Grčija. Usoda je hotela, da je polovica dijakov izbrala eno, druga polovica pa drugo varianto. Edina logična rešitev je bila: združiti dve državi in v osmih dneh obiskati vse skupaj. To je bila najboljša odločitev.
Zdaj je že minilo tri tedne od naše vrnitve in še vedno nosimo v sebi tople in sončne dni na južnem Balkanu.
Začeli smo na Dolgem mostu, kot je to že v naši navadi. Prostor, kjer se srečujemo pri odhodu, in poslavljamo z objemi in obljubami, da bomo vse fotografije čim prej posredovali vsem udeležencem pri povratku. Kjer zagledamo nasmejana lica staršev z vprašanji: ali je bilo vse v redu? In seveda, naš odgovor: bilo je čudovito. Ta en stavek, pove vse!
Pot na Balkan nas pelje vedno po isti poti: slovensko-hrvaška meja, dokaj dolgočasno potovanje po Cesti bratstva in enotnosti, dežne kapljice, ki smo jih s seboj odnesli iz Slovenije, malo postanka pred hrvaško-srbsko mejo, priprava na dolge mejne formalnosti, ne glede na to, ali je država v EU ali pač ne.
Niš nas je dočakal z vetrom, a brez dežja. Sprehod po Niški trdnjavi, ogled znamenite »Ćele kule« in zaslužen počitek po celodnevnem sedenju v avtobusu.
Drugi dan smo se ustavili v glavnem mestu Bolgarije le toliko, da smo pobrali lokalnega vodiča, ki nas je spremljal vse do Skopja. Hiteli smo naprej, saj nas je čakalo Črno morje. Poletje je vsepovsod enako: ogromno turistov, ogromno prodajalcev, dogajanje na vsakem koraku, neznosna gneča, hrup, glasba … z eno besedo, vse to, kar nam pričara drugačne dni in večere, ki se toliko razlikujejo od vsakodnevnih, že ustaljenih dogodkov, ki nas spremljajo skozi celo leto. Ali ne, prav zaradi tega gremo na potovanje? Da doživimo nekaj drugega, nekaj drugačnega!
Tudi naslednji dan smo še pohajkovali po Bolgariji. Čakal nas je Nesebar, pa Burgas, pa Plovdiv. Večtisočletna mesta z ogromno prehojeno zgodovinsko preteklostjo.
Četrti dan na poti proti Grčiji smo počastili s svojo prisotnostjo tudi Sofijo. Stara »gospa modrosti« nas je dočakala s sončno dobrodošlico. Zvečer pa smo že bili spet na morju, ampak tokrat na egejskem, v topli in sončni Grčiji, med tisoč drugimi turisti s celega sveta.
Grčija je magnet, ki nenehno privlači popotnike, avanturiste, ljubitelje zgodovine, mlade in stare. Bili smo srečni, da smo tudi mi na istem mestu. Ogledali smo si Solun, prespali smo v Paraliji in se udeležili najbolj množičnega turističnega srečanja ob peščeni plaži. Najlepši dan smo preživeli v Atenah. Duh Zevsa, Apolona, Pozejdona, Afrodite in vseh ostalih nesmrtnih bogov nas je spremljal na vsakem koraku. Celo mala okvara zavore na zadnjih kolesih avtobusa nas ni ovirala. V senci dreves parka na glavnem trgu smo
posedali, se pogovarjali, se igrali družabne iger. Vse je to le kamenček v mozaiku spomina na potovanje, ki ga ne bomo nikoli pozabili.
Osupnila nas je Meteora. Tisoč stopnic, samostani visoko nad dolino, kot da bi sami bili del plejad grških bogov, ki z višine spremljamo življenje navadnih ljudi pod nami.
Tudi dolino Tempe smo obiskali in se spraševali, kako so se v tej tako čudoviti in mirni dolini spopadli pred tisoč leti? Tudi čudežno vodo smo poskusili in celo prinesli s seboj domov.
Ampak, vse lepo se enkrat konča. Tako je tudi prav, ker bomo na ta način imeli možnosti, da v prihodnje odidemo spet na kakšno novo potovanje. Mogoče še lepše, nikoli se ne ve!
Zadnji del poti smo preživeli v Skopju. Maturanti so bili navdušeni. Kičasto lepo mesto s prijaznimi domačini, z milijoni luči, s toplim večerom je bilo kot krona za naše popotovanje. Naslednji dan nas je čakala le še pot do doma.
Mogoče še sposojene besede z bloga ene popotnice: »Grčija. Starodavna dama. Od tu sem odnesla … huh, ne najdem besed… Akropola. Zdi se, da se je čas ustavil med vsemi temi spomeniki preteklosti. Občutek majhnosti a hkrati Veličastja. Pogled na nepregledno mesto spodaj, morje v daljavi, nad nami pa nebo (očitno me pogled v nebo očara tudi podnevi), oblečeno v penaste oblake fantastičnih oblik. Nad nami ni ne ptičev ne avionov. Grič, na katerem stoji mogočna preteklost, ima magnetno polje. Red. Čistoča. Noro veliko ljudi, a se vseeno ne počutiš utesnjenega – vsa ta množica se kar nekam porazgubi.
Meteora. Skupek samostanov, ležečih na visokih previsih.. Tu te vase posrkata mogočnost narave in zmogljivost človeških rok. Poseben občutek veličastja, lastne majhnosti in svetosti prostora, spokojen mir.
Makedonija in Skopje. Cesta do Skopja pelje mimo bolj kot ne neposeljene zelene pokrajine. Mesto pa – pričakovala sem vse kaj drugega. Moderno in nenavadno. Urbanisti bi se gotovo držali za glavo. Mostovi z bogato osvetlitvijo in polni kipov. Na glavnem trgu neznansko velik (morda ‘skorajda’ osmo čudo sveta) kip Aleksandra Velikega. Razkošje čez vse mere … Ko stojiš tam sredi trga, ti vsaka stavba govori drugačno zgodbo. Ena bi lahko stala sredi kakšnega ameriškega velemesta, drugo bi postavila v Grčijo, tretja bi se z lahkoto znašla na Dunaju … no, moj čut za estetiko je bil malce prizadet. ;-). Kakorkoli – mesto je živo in ljudje so prijazni. Revščine iz tega zornega kota ni bilo opaziti (kako le, ob vsem razkošju, ki ga na ogled ponujajo stavbe).«
…in za konec, tokrat nekaj pohval staršev:
»Radi bi se vam zahvalili za organizacijo in profesionalno izpeljan maturantski izlet.
Lara je prišla domov polna pozitivnih vtisov in veselja, da se je udeležila potovanja.
Upamo, da ste se tudi vi imeli lepo v družbi vaših dijakov.«
“Najlepša hvala za vašo proaktivnost, trud in organizacijo izleta.
Ni skrivnost, da si dijaki želijo več takšnih profesorjev, s čimer bi jim tudi učenje postalo bljižje in ljubše.
Vsekakor vam želimo še veliko uspešnih izzivov.”
»V imenu hčere se vam najlepše zahvaljujem za skrb in odličen izlet, kot smo bili doma że seznanjeni.
Še enkrat hvala za vse.«
»Hvala tudi vam za maturantski izlet, tak kot mora biti.«
» Hvala vam, da ste si vzeli čas in dobro voljo za naše otroke. Če bi bili le vsi profesorji taki!«
»Hvala, vam, da ste naše otroke sprejeli take, kot so, in jim omogočili nepozabni maturantski izlet.«
»Draga gospa profesorica!
Rada bi se vam zahvalila, da ste naše otroke popeljali skozi to čudovito potovanje in seveda tudi varno pripeljali nazaj domov. Mislim, da se takega podviga lahko loti samo tako pozitivna in izkušena oseba, kot ste. Hčerki je bilo zelo, zelo všeč in hecala sem jo, da grem tudi jaz, ker so mi ti kraji in njihova zgodovina zelo pri srcu, ampak na žalost, tako daleč na jugu še nisem bila.
Želim vam se veliko prijetnih potovanj!«
»Spoštovana!
Hvala za vaš trud in skrb, da so se naši mladi upi lepo imeli na izletu ter predvsem, da ste se srečno vrnili.«
Bilo je čudovito!
Dr. Terezija Kürbus, prof. geog.
