Sredi februarja biti v »Città Eterna« na 22 stopinjah je pravo razkošje in mi smo to doživeli. Ceste, ki vse vodijo v Rim, so tudi nas odpeljale tja.
Prva noč je bila sicer malo predolga in tudi manj udobna, saj smo enajst ur preživeli malo sede, malo leže v avtobusu. Dolgčas nam ni bilo. Ob živahnem pogovoru nam je čas hitro minil in že smo čakali v strnjeni koloni v jutranji konici, da bi se pripeljali do antičnega Koloseja. Potem pa je duh ušel iz steklenice in ga nismo uspeli zapreti vse do petka zvečer. Šele na Dolgem mostu se je spet poslovil od nas in bo tam čakal na novo potovanje in novo doživetje.
Vse se je dogajalo s svetlobno hitrostjo. Samo na prvi »rimski« dan smo prehodili 16 km (hvala sodobni tehnologiji za te podatke). To je bil pravi podvig glede na dolgo, neprespano noč. Videli smo ogromno, slišali še več, vpijali smo tako sonce kot znanje.
Naslednji dan pa nam je narava pokazala svojo drugo plat. Na vrhu Vezuva smo se morali oprijemati skal, držati se za vrvi, se upogibati, da bi zmanjšali upor vetru, ker bi nas sicer odpihnil. Naenkrat smo bili spet sredi zime, na snegu in soncu hkrati. Joj, kako je bilo dobro in osvežujoče! Še posebej smo uživali, ko smo se spet natlačili v avtobus in se spustili na nadmorsko višino in si privoščili martinčkanje ob mediteranski klimi IN Tirenskem morju. Sprehod po Herkulanumu in Neaplju je bil pravo razkošje po zasneženem vulkanu.
Čudovita urejenost, mirnost in svetost Vatikana nas je napolnila do zadnjega atoma. Kljub neskončno dolgem čakanju na Trgu svetega Petra smo bili osupli nad mojstrstvom graditeljev, slikarjev in kiparjev. Nismo vsega videli. Kako pa bi! Zato smo vrgli dva kovanca v Fontano di Trevi: enega za srečo ter enega za usodo, da nas pot spet pripelje nazaj v večno mesto.
Ko je napočil zadnji dan, smo se zavedali, da se približuje slovo od nečesa lepega, drugačnega in da se vračamo v domače okolje. Kljub temu smo še marsikaj pogledali. Orvieto nas je dočakal že v jutranjih urah, ko smo še bili malo zaspani, ampak nas je hladno jutri hitro zbudilo. Zato pa se je San Marino kopal v soncu in nam je privoščil čudovit sprehod po ozkih ulicah vse do najvišje točke te male in zelo prisrčne državice.
Na koncu vedno sledi zahvala in obljuba. Organizacija in izvedba potovanja je bila zaupana Turistični agenciji Meteor, d.o.o. Hvala jim za trud in prijaznost. Obljuba pa je zelo preprosta: vidimo se naslednjič.
Udeleženci so dobili najvišjo oceno. Hvala jim za čudovito sodelovanje.
Dr. Terezija Kürbus, prof. geografije
