S skupino dijakov smo se odpravili na Sicilijo. Noč je bila dolga in dokaj naporna. Spati na avtobusu ni najbolj prijetno, ponuja pa obilo možnosti za neskončen klepet, spoznavanje in druženje.
Šele naslednji dan ob poldne smo prispeli v Pompeje. Žalostna zgodba tisočerih prebivalcev tega rimskega mesta danes privabi na milijone turistov. Po dobrem spanju in obilnem zajtrku smo se odpravili na skrajnji jug italijanskega škornja. Čudovit sončen dan in neskončno dober sladoled sta nas v Reggio de Calabriji pospremila na trajekt in čez pol ure smo že bili v Messini.
Sicilija je svet zase. Z vrta zelo lepega hotela nas je že v prvi jutranji zarji pozdravila Etna. Mogočna, vedno budna, vredna vsakega strahospoštovanja. Namesto napovedanega mrzlega dne smo se na ognjeniku sprehajali v srajcah. Za večino je to bil prvi vzpon na kakršenkoli vulkan in so občutek opisovali, kot «obisk nekega drugega planeta«.
Vso zgodovino tega otoka lahko strnemo v Sirakuzo in Palermo. Iz vseh stavb puhti preteklost. Imeli smo polne roke dela, da bi vsaj delček tega bogastva prisvojili, preden smo se odpravili na trajekt in nočno vožnjo prek Tirenskega morja do Neaplja.
Prvi november, zgodaj zjutraj še prazno mesto, toplo sonce in vsi trgi so bili samo naši. Po okrepčilni jutranji kavici smo že drveli na 930 km dolgo pot do doma.
