Pravimo, da je maturantski izlet enkrat v življenju in da je neponovljiv, razen če tega sami ne želimo. Pa smo dokazali, da lahko gremo tudi dvakrat.
Maturanti 2013–2017 so aprila izrazili željo, da bi vsaj še enkrat, kot generacija, odšli kam skupaj, nekam na jug, v toplejše kraje – in to jeseni, saj je to edini termin, ko si lahko privoščijo še zadnje pohajkovanje, preden se vržejo v knjige in učenje.
Odšli smo v Katalonijo. Res je, pot je dolga ampak nihče se ni pritoževal. Bil je to dobro izkoriščen čas za druženje, za klepet, za počitek, za spoznavanje.
Naš prvi postanek je bil v malem mestecu Figueras, rojstnem kraju Salvadorja Dalija. Vzeli smo si čas, prehodili sobane, hodnike in dvorišča muzeja. Vsak si je sam ustvaril mnenje o tem ekscentričnem umetniku.
Lloret de Mar je bil malo manj obljuden kot v poletnih mesecih. Hotel je bil z velikim zunanjim bazenom, le prehladno je bilo, da bi se množično namakali v vodi. To so storili le najbolj pogumni med nami.
Največji dosežek prvega dne v Kataloniji je bil obisk nogometne tekme med Barcelono in Granado. Kakšno zadovoljstvo, kakšno vzhičenje je to bilo! Pa še domača ekipa je zmagala. Biti na tekmi, na stadionu, med več deset tisoč navijači je bilo enkratno.
Ostali, manj navdušeni nad nogometom, smo v času tekme z metrojem odšli na Trg Katalonija in uživali v večernem pohajkovanju pa znani Rambli. Ta dan je ostal prav vsakemu v zelo lepem spominu.
V nedeljo romati na Monserrat je izziv svoje vrste. Dolga kolona avtomobilov se je vila kilometre in kilometre pred nami. Vzrok za to je bila okvara zobate železnice in verniki, ki so še posebej želeli obiskati ta sveti kraj pred dnevom vseh svetih, so potrpežljivo čakali v vrsti, da se pripeljejo na parkirišče pred samostanom in se dotaknejo Črne Madone. Mi smo si zagato rešili na ta način, da smo zapustili avtobus in smo dva in pol kilometra hodili peš do bazilike, si ogledali ta enkraten kraj na gori, se sprehodili in na koncu dočakali tudi prihod našega avtobusa.
Popoldan smo dan spet preživeli v glavnem mestu in občudovali stvaritve Antonia Gaudija.
Vsako jutro nas je zbudilo sonce. Zadnji dan oktobra preživeti na obsijanih ulicah milijonskega mesta, na temperaturi 20 °C je bil še poseben užitek. Del dneva smo preživeli v Parku Güell, obiskali smo Montjuic, ogledali smo si Olimpijski stadion in se sprehodili po čudovitih »pojočih stopnicah«.
Drugi del dneva smo si ogledali drugo največjo šampanjsko klet v Evropi, se spoznali s proizvodnjo najbolj znanega španskega penečega vina Cava in za konec smo se posladkali s kozarcem svežega grozdnega soka.
Peti dan smo se poslovili od Španije in pot smo nadaljevali proti Provansi. Toplo in sončno vreme nas je še naprej spremljalo in popoldan smo obiskali tovarno parfumov v Grasu. Omamne dišave vseh vrst so nas očarale in privoščili smo si tudi marsikateri nakup, tako za osebno rabo kot za naše najdražje.
Poznopopoldanski sprehod po Cannesu je bil pika na i in zvečer smo prispeli v Nico. Jutranji ogled tržnice, kava in croason na promenadi ob Sredozemskem morju, dišeče začimbe, sveže sadje, rože vseh vrst in barv… vse to nam je ponudil biser Azurne obale. Dve nepozabni uri smo preživeli v Nici in enak čas tudi v miniaturni državici v neposredni bližini. Čudovit mir, sproščenost, lepota in urejenost Monaka se je dotaknil vsakega. Bilo je dovolj le sedeti na klopici sredi neverjetno lepo urejenega parka, poslušati petje ptic in vreščanje galebov in gledati odsev sončnih žarkov na mirni gladini modrega morja.
Naše potovanje se je približevalo h koncu. Zadnjih nekaj ur smo le potrpežljivo čakali na prihod domov, se družili in pogovarjali ter pozno v noč prispeli v mrzlo in deževno Ljubljano.
Pisma in zahvale staršev in samih potnikov so najboljši dokaz, da je izlet v celoti uspel.
En delček našega srca bo za vedno hranil spomine na doživetja s te ekskurzije.
Dr. Terezija Kürbus, prof. Cvetka Mlinar in poln avtobus izredno prijaznih potnikov
